Domača družina mi je dala zgled vere, poštenega dela, medsebojnega spoštovanja in pomoči bližnjim. Na povabilo g. župnika sem pričela v župniji sodelovati kot animator predšolskih otrok, pozneje pa tudi z veroukom. Svojo vero in znanje poglabljam z obiskom svete maše, na katehetskih srečanjih in simpozijih. Na njih si katehisti iz cele Slovenije delimo izkušnje in pridobivamo moči za vsakdanje delo tako z otroki, kot za osebno življenje.

Z veroučenci bomo spoznavali staro zavezo in skozi njo iskali odgovore današnjega časa. V luči življenjskih zgodb, pogovarjali o vztrajnosti, pogumu, zaupanju in odpuščanju. Gradili prijateljstvo med seboj in Jezusom in ob Njegovi pomoči odkrivali bogastvo in vrednote vere.

Barbara Oblak

Pozdravljeni, glede na to, da sem rojena Žirovka, me, vsaj na videz, verjetno poznate. Stara sem 43 let in po izobrazbi računovodkinja. Sem mama štirih otrok (21,18,15 in 12 let) in v župniji priskočim na pomoč, kjer je to potrebno. Sodelovala sem pri zadnjih dveh pripravah na birmo, enkrat kot animatorka in dvakrat kot spremljevalka na duhovnih vajah birmancev. Učenje verouka bo zame letos nov izziv, ki se ga veselim in upam, da se bomo z veroukarji dobro razumeli.

Skupaj bomo občudovali Božje stvarstvo in preko njega spoznavali veličino in ljubezen Stvarnika. Trudili se bomo, da bi naš odnos do njega rasel in postal bolj oseben. Vsekakor pa bi rada, da bi se zavedali, da je Evangelij veselo oznanilo in bi morali biti kristjani veseli ljudje.

Urška Jesenko

Sem Marko Jereb in prihajam iz župnije Kranj – Šmartin. Po poklicu sem zgodovinar in geograf, trenutno pa ravno zaključujem magistrski študij. Precej sem aktiven tako v domači župniji, kot tudi pri salezijancih. V okviru salezijanske mladinske pastorale na Pohorju že nekaj let vodim program imenovan Savio kamp, ki je namenjen duhovno-aktivnemu preživljanju počitnic za ministrante iz vse Slovenije.

Svoje delo z otroki bom v letošnjem letu vršil tudi v žirovski fari. Kot katehet želim veroučencem pokazati predvsem to, da si Jezus želi odnosa z nami in da si želi, da bi ga imeli za prijatelja. Kot vsak dober prijatelj je vedno ob nas in nam želi pomagati, le zaupati mu moramo. Prijateljstva pa niso nikoli enostranska, zato mu moramo prijateljstvo tudi mi »vračati« z rednim prejemanjem zakramentov in aktivnim sodelovanjem v župniji.

Marko Jereb

Že kot otrok sem si želela biti »učiteljica« in poučevanje matematike ter fizike v Črnem vrhu nad Idrijo je bil moj prvi poklic. Eno leto v Črnem vrhu, eno leto v Idriji in na žalost se je ta moja otroška želja spremenila v razočaranje. Po dveh letih sem začela delati na banki v Idriji, pokojnino pa dočakala v privatni družbi.

Leta so minevala, hčerki preskrbljeni in razmišljati sem začela, kaj bom počela v pokoju, če ga bom dočakala. Pred sedmimi leti se je naš župnik Ivan Blažič zelo prizadeval, da bi bila Katehetsko pastoralna šola (KPŠ) v Idriji. Bilo je mamljivo, saj bi bila lahko katehistinja in poučevala verouk, a imela sem zahtevno delo, ki je dostikrat trajalo cel dan. Moj mož je takrat obiskoval KPŠ v Ljubljani na TEOF in je veliko noči presedel za knjigami. Toda prepričal me je in vpisala sem se. Priznam, da bolj zaradi števila, ki je bilo potrebno, da bi bila šola v Idriji.

Kmalu me je šola tako pritegnila, da sem marsikatero noč presedela pred računalnikom in iskala, iskala, pisala in shranjevala, odgovarjala na vprašanja in svoja raziskovanja in odkritja delila tudi z drugimi »sošolci«. Po prvi stopnji sem jaz prepričala moža, da je z nami nadaljeval.

Četrti letnik je zahteval prakso in Božja previdnost me je zopet popeljala v Črni vrh. Prav v kraju moje prve službe sem začela s kanoničnim poslanstvom in tam bom verouk poučevala že šesto leto, v Idriji peto, v Žireh pa drugo leto. Oznanjevanje me veseli, rada delam z otroci, a moja želja je evangelizirati tudi odrasle.

V četrtem letniku KPŠ smo si želeli nadaljevati šolanje na biblični smeri KPŠ. Prizadevali smo si, da bi bila ta smer tudi v Vipavi. Bili smo uslišani in naslednji dve leti vsako soboto gulili klopi na škofijski gimnaziji v Vipavi in diplomirali tudi iz biblične smeri. Priznati moram, da je biblična smer precej zahtevnejša od katehetske in še več noči je bilo neprespanih, a splačalo se je, saj lahko dam še več. Lahko rečem, da imam dva pristopa, kako »prižigati luč vere« veroučencem in kako odraslim;  tako kot imata vsak svoj pristop zadnja dva papeža. Papež Benedikt išče najlepše definicije vere kot teolog, biblicist, patrist, dogmatik, filozof, medtem, ko je papežu Frančišku pomemben odtis vere; življenje mora biti zaznamovano z ljubeznijo (karitas), stopiti moramo na migajoča tla in postati dinamični kristjani.

Vsa leta opažam razlike med mestnimi in vaškimi otroci. Človek dobi občutek, da mestni otroci hodijo k verouku zaradi staršev ali starih mam in so jim vse druge dejavnosti bolj pomembne. Redki so, ki verouk obiskujejo s srcem in ostanejo v mladinskih skupinah tudi po birmi. 

Lani sem bila, tako kot že nekaj let, prvi vikend v oktobru, na bibličnem seminarju v Kančevcih in prejela sem klic; doletela me je milost, da oznanjam / evangeliziram  tudi v Žireh. Zahvaljujem se za zaupanje, da sem povabljena oznanjati veroučencem tudi v prihajajočem veroučnem letu. Upam, da mi zima ne bo preprečevala prihoda iz Idrije v Žiri. Po skoraj letu poučevanja / oznanjevanja, sem prepričana, da tudi žirovski veroučenci želijo spoznati odrešenjsko pot izvoljenega ljudstva, želijo poglobiti vero, ki so jo prejeli pri svetem krstu; se spoprijateljiti z Jezusom kot bratom in hoditi za Njim po poti do Nebeškega kraljestva. S skupnimi močmi in znanjem bomo to dosegli in postali dinamični kristjani za vedno.

Katehistinja Tatjana Rupnik

Že kot majhna predšolska deklica sem velikokrat med tednom spremljala svojo staro teto k sveti maši, reklo se je, da greš k delavniški maši, ker to ni bila nedeljska ali praznična. Seveda sem vse okoli sebe zvedavo spremljala in je bilo srečanje z Jezusom res pristno. Verouk sem seveda rada obiskovala, ker se je tam vedno kaj zanimivega izvedelo in dogajalo. Že pot do župnišča skupaj z vrstniki je bila dogodivščina po svoje.

Pozneje v zrelejšem obdobju sem čutila, da svoje otroško dojemanje Boga nadgradim in poglobim še na drugačen način, kajti, če vera ostane na ravni šolskega verouka bo kmalu postala težko breme in obveznost, ki so ti jo posredovali starši in katehet. Vedno se ti ponujajo poti, da tudi sam iščeš in dojemaš Boga drugače. Ko sam nekaj pridobiš, naj bodo to stvari ali svoj čas in znanje, lahko to deliš drugim. Povabljena sem bila in povabilo sprejela, da se ponovno vključim v otroško katehezo. Približati jim želim Jezusa kot našega sopotnika in pravega prijatelja in jih navdušiti za nedeljsko srečanje z Njim. Prepričana sem, da bodo tudi oni meni odprli marsikatero vprašanje in me prisilili v razmišljanje, da bom gledala s srcem, kot pravi Mali princ.

Vida Cankar

Naj se vam na kratko predstavim. Sem upokojena učiteljica slovenskega jezika. V župniji že dolgo sodelujem pri župnijskem glasilu Glasu sv. Martina, pa tudi pri drugih skupinah. Na prošnjo g. župnika sem sprejela izziv in se odločila, da bom v tem veroučnem letu poučevala verouk v eni skupini 2. razreda. G. Marko Jereb je namreč v tistem času odsoten zaradi službenih obveznosti.

Z učenci v razredu imam dolgoletne izkušnje, z veroučenci pa tudi nekaj, saj sem poučevala/bom poučevala  verouk tudi na neki drugi župniji. V tem veroučnem letu bomo nadaljevali snov 1. razreda. Poglabljali bomo pomen praznovanja z Jezusom. Z otroki bomo spoznavali Jezusa celostno: življenje, nauk, čudeže, v katerih se razodeva Bog. Spoznali bomo Jezusovo  življenje v času in prostoru, zato bomo govorili tudi o Marijinem in Jožefovem življenju ter Jezusovi domovini. Ob Jezusu pa bomo odkrivali tudi svetnike, ki so že v mladosti želeli postati Jezusovi učenci. To so Mala Cvetka –Terezija Deteta Jezusa , Dominik Savio, fatimski pastirčki.

Z Jezusom in med seboj bomo poskušali vzpostavili prijateljske vezi. Želim, da bi se dobro razumeli in dobroto prenašali drug na drugega. Dragi drugošolci, veselim se srečanj z vami in kličem božjega blagoslova in varstva!

Anica Kumer

Rodil sem se 6. aprila daljnega leta 1954 v Spodnji Idriji. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval v Idriji ter po končani gimnaziji obiskoval katedro za fiziko v Ljubljani dve leti. Takrat sem se navdušil za računalnike, kar je bilo takrat to še nekaj skrivnostnega. Opravil sem 3 mesečni tečaj iz programiranja na Republiškem računskem centru v Ljubljani ter se zaposlil in vse svoje poklicno delo posvetil računalništvu, nazadnje v Idriji. Takrat sem se tudi poročil z sedanjo ženo Tatjano. Imava dve odrasli hčerki in dva čudovita vnuka.

Z vero sem se prvič bežno srečal pri 17-ih letih, ko se je moja pokojna nona odločila, da moram opraviti birmo. In sem jo ubogal. Takratni Idrijski dekan g. Janez Filipič se je z mano in še nekaj ostalimi kandidati za birmo ukvarjal celih pol leta, tako da nas je vsaj za silo pripravil za Sveto birmo. In to je bilo vse.

Pred sedemnajstimi leti pa sem na romanju na Kurešček zaslišal glas : Spreobrni se in veruj ! Nekaj časa sem rabil, da sem to razčlenjeval in ugotavljal, kaj to je, potem pa sem se leta 2001 vpisal na Katehetsko pastoralno šolo v Ljubljani in tam končal prvi dve leti. Ko se je v Idriji za 4 leta preselila Katehetska pastoralna šola iz Vipave sem dokončal še zadnji dve leti in dobil Katehetsko poslanstvo, da lahko učim verouk. Od leta 2004 pa do letos sem bil tudi vodja Župnijske Karitas Idrija. Sedaj učim v Idriji in Črnem Vrhu nad Idrijo in letos tudi v Žireh. Veselim se novih priložnosti. Moje življenje zaznamujeta dve krili s katerimi lahko letiš. Prvo krilo se imenuje vera, drugo krilo pa razum. Če je eno od kril poškodovano človek pade.

Rupnik Bruno